Takole je svoja doživetja opisala Meta Duhovnik. Ravno 20 let je minilo, odkar se je medvoška godba kot prvi pihalni orkester povzpela na Triglav, ko so se njeni člani odločili, da bodo ponovno osvojili naš najvišji vrh. 

26. avgust 1979. V nedeljo so se godbeniki ob 6:30 zbrali pred starim Colorjem. Vreme je bilo dokaj ugodno in kazalo je, da ne bo povzročalo večjih neprijetnosti. Opremo in instrumente so zložili v kombije, ki so jih godbi nudili za prevoz medvoški delovni kolektivi.

Ob 7. uri so se muzikantje že peljali proti Gorenjski. Vožnja je hitro minila. Bled - dolina Radovne - Kovinarska koča, še dva kilometra in treba je bilo izstopiti. Prijetna steza je godbenike odvedla po dnu doline, večinoma skozi bukove gozdove. Na desni jih je spremljal greben, ki se prek dimnikov in Luknje peči vzpenja proti Rjavini. Klub težkim instrumentom in založenim nahrbtnikom je bila hoja prijetna, saj so godbeniki lahko ves čas opazovali divjo lepoto naših gora. Skozi prostrano ravnico Polje jih je povedla pot najprej proti levi do pastirske koče v Zgornji Krmi, nato pa ostro desno v dolino Muravo. Tu so se znašli pred vrsto razpotij. Pod vodstvom izkušenih planincev - vodičev Gabrijela Čuklija, Jožeta Hočevarja in Joca Jaklina so se odločili za pot, ki vodi na Konjsko sedlo med Vernarjem in Triglavom, kjer se priključi tisti z Velega polja na Planiko. Medtem pa je tudi vreme začelo kazati svoje neprijetno lice. Čimbolj se je kolona približevala Planiki, tem ostrejši veter je hladil razgrete obraze, dokler ni pričelo snežiti.

Troglav 1979-150dpiNi čudno, da so si godbeniki krepko oddahnili, ko so jim okoli tretje ure (potem, ko so se vsi zbrali v koči Planika) prijazna dekleta postregla z enolončnico in vročim čajem. Ta in oni je proti prehladu prilil še malo žganja, ki ga je varno prinesel v nahrbtniku. Tako je minil prvi dan hoje. Popoldne so godbeniki dobre volje prijeli za instrumente in pred domom zaigrali nekaj koračnic. Najbolj zagrizeni so odšli še proti Kredarici. Ker se je vreme zjasnilo, so lahko uživali ob lepem razgledu na naše Julijce. Zvečer se je bilo treba najprej soočiti s prostorsko stisko. Godbenikom to ni povzročalo težav in brez komplikacij so sprejeli predlog, da bodo prenočevali v dvoje. 27. avgust 1979. Ponedeljek - dan velikega podviga. Nedeljsko vreme je vodičem povzročalo skrbi, a ponedeljek je pokazal, da je bil strah odveč. Sonce je že prijetno sijalo, ko je kolona glasbenikov ob 7:30 odšla izpred doma Planika. Zaradi velikega števila pohodnikov se je kolona pomikala sorazmerno počasi. Godbeniki so brez težav premagali skalnate grebene in ob 9. uri so se na vrhu že pripravljali na kulturni program. Okoli 10. ure je iz 25 instrumentov zadonela Internacionala. Dan se je nagibal proti poldnevu, ko se je kolona godbenikov pomikala nazaj proti Planiki. Čas ni dopuščal daljšega počitka, le skodelico vročega čaja in že je bilo treba naprej, proti Triglavskim jezerom. Pot jih je vodila mimo Tržaške koče na Doliču, po zgornjem delu Velske doline in prek strmega grušča na Hribarice. Tam so padle prve kaplje. Hoja ni bila naporna in v globoki kotanji se je kmalu prikazalo Veliko jezero ali Ledvička, največje od Triglavskih jezer. Ob 7. uri so godbeniki po topli večerji v Koči pri Triglavskih jezerih že igrali koračnice. 28. avgust 1979. Torek. Ob 9. uri, ko je prenehalo deževati, so se godbeniki odpravili proti Viatorjevi koči na Planini pri jezeru. Tudi tu so prijeli za instrumente in tako sebi ter drugim popestrili program. Ob 13. uri se je kolona že spuščala v dolino. Še kratek postanek v koči na Vogarju in že so se godbeniki vrnili s tridnevnega izleta v Staro Fužino v Bohinju, kjer so jih pri gostilni Mihovec pričakali nekateri domači, nepogrešljivi kuhar Franci Kopač pa je pripravil okusen pasulj. Vsem je ta vzpon ostal v nepozabnem spominu.